V mislih si je naredil sto potov in namenov, kako strašno se bo maščeval grajskemu prežunu, če ga še kdaj zaloti v Živkini bližini. »Samo poskusi mi naj še kaj presti okoli nje, pa ga potolčem kakor risa!« je škrtal z zobmi in stiskal pesti, Oči pa so se mu kar same nesle v vas. Poiskale so Ljubinovo kočo in jo božale v strahu in ljubezni.