»Zdaj grem sam,« je momljal sam vase; »če bo treba, naj potlej še Vitogoj stopi tja.« Prav tačas je v strmem bregu za gostim grmom nad potjo, ki je lezla na grad, čepel Hotimir, gledal na vas in pazil. Bil je velik, klen mladenič, star dobrih dvajset let.