»Kajne, na hudo uro kaže, pa ste pribežale domov?« jih je ogovarjal in se oziral v oblačico, ki se je nad hribjem kopala sama vase. »No, nikar se zato ne jezite name!« se je nasmehnil in si z roke odfrknil nekaj čebelic, ki so se je prijele, ko je urejal pokrovčke. »O, ti, ti ‒!« je izmaknil.