Srce ji je bílo skoraj kar naglas, kri vroče plala, voljna misel pa uhajala k Hotimiru. V sladki omami je s pobešenimi očmi molče obsedela, ko bi bila najrajši vstala in v samoti in tihoti popestovala svojo največjo, najslajšo srečo. Prsi so ji bile pretesne za srce, ki se ni moglo umiriti, toliko milega čustva je drhtelo v njem.