Po dolini, glej, je v zmernem diru prihajal jezdec in se oziral čez polje, ki ga ni bilo dosti in ki ni bilo kaj posebno rodovitno, kakor se je dalo soditi po zoreči strni. Na njivi je zagledal dekle in ji pokimal: »Sama si, o?« »Bog vsa sprejmi, oče!« »Kaj se ne bojiš?