»Paši si ga zmerom moško, ga vselej junaško za čast in pravico! Zakaj meč je znamenje moči in časti!«
Hotimir je vstal in si opasal meč, medtem se je zbral in je potlej dejal: »Bog mi pomagaj, da si bom zmerom svest tega in da bom ostal vreden dobrote in odlike, ki ste z njo osrečili mene in moje in odlikovali vso vas in vse tlačane svoje velike, mogočne gospoščine ... !« »Preteti Hotimir ‒ res je kavelj ... !« je zamrmral in natočil medice in dal vrč najprej Majnhalmu in ta in Ditriku, ta pa; naposled ga je dobil še Hotimir in dejal, preden ga je nagnil: »Na zdravje, na čast vaše plemenite, lepe neveste, naše bodoče gospé ‒« je z obema rokama udaril po kolenih in je navdušeno rekel: »Kavelj ‒!«