se je lepo zahvalil za Hotimira, ki od ginjenosti še govoriti ni mogel in se je ves solzan le globoko priklanjal. Majnhalm je v roko vzel škarje in jih razkrečil, da bi mladeniču odrezal koder las; pa jih je brž vrgel po tleh, rekoč: »Tlačanske škarje naj se nikoli več ne pritáknejo tvojih las; naj ti po šegi svobodnjakov!« se je pripognil za škarjami in jih je zlomil; pobral potlej še zlatnik in ga dal mlademu svobodnjaku.