Pa le stoj, o Hotimir, tudi jaz se bom zaletel, da me boš pomnil in da bo prav zate!« Hotimir je otožno pobesil glavo, češ, zdaj nekaj obeta, ko mu je še smrtni strah v kosteh; doma pa ne bo hotel spet nič slišati. »Hartvik se mi smili, prehudo smrt je storil,« se je Majnhalm čez čas domislil.