Vojskarji so zdaj pospravljali bojišče, plemiči so se na pomenek o nadaljnjih ukrepih zbrali okoli Ljubljanskega. Ta je bil prav dobre volje in je malo manj ko zgolj svoji vojni preudarnosti pripisoval zasluge za hitro zmago. A Celjan, bil mu je še zmerom gorak, je pokazal na molčečega Majnhalma, ki je že prej na bojišču le napol poslušal veliko hvalo svojega hrabrega dejanja.