Oči so mu nehote obstale na Hartvikovem truplu, razhojenem in zmaličenem do nespoznave. Strašni konec hudobivnega grajskega priganjača ga je vendarle pretresel. »Sama Mati božja me je res obvarovala, da ga nisem potolkel jaz!« je vzdihnil in sklenil, da se bo tistemu dobremu menihu spovedal greha, ki so mu ga z jezo in s sovraštvom do zdaj bile polne vse misli, vse namere ... Ogrov že ni več bilo tostran Drave.