Domislil se je še tistega dobrega, prijaznega meniha, ki bi mu bil rad pomagal in ki ga je učil, naj potrpi, moli in zaupa v pomoč Matere božje.
Oči so mu nehote obstale na Hartvikovem truplu, razhojenem in zmaličenem do nespoznave. Strašni konec hudobivnega grajskega priganjača ga je vendarle pretresel.