Majnhalm je zaklical na pomagaj, Višnjani so se odtrgali od Ogrov in zapodili semkaj, medtem je Hotimir sam po Zleborjevih preganjavcih, dokler niso zbežali pred dohitelimi Višnjani.
Zlebor mu je hotel reči nekaj dobrega, a Hotimir mu je obrnil hrbet in v teku prestregel osamelega konja, ga brž zajezdil in se postavil v višenjsko četo. Majnhalm, še ves bled od groze, je obrnil konja, segel zadihanemu Hotimiru v roko in mu toplo rekel: »Ne bom ti pozabil tega, o Hotimir!« Hotimir in zinil nobene, le pogledal ga je z velikim jasnim pogledom.