Ha, zdaj je opazil Hartvika, ki se je umikal dolgi sulici posebno okretnega in divjega Ogra in ki se je nenadoma z obema rokama prijel za vrat; skozi prste mu je brizgnila kri, kakor posekan se je zvalil s konja. Hotimir sam ni vedel, zakaj, a stisnil je zobato grčevko in se zagnal tja; za tren oči je še videl, da je lastni konj, oplašen in pobesnel, do grdega pomezgal Hartvi ka, in že je tudi opazil, da se je taisti Oger lotil še Majnhalma, ki je baš prekasno priskočil na pomoč Hartviku. »Nič, pomagati moram, pa je!« se je, pozabivši vse grajske hudobije, zakadil na pomagaj.