Tako sta prišla na Svibno: v skrbeh in strahu, pater veder in vesel. Ditrik, ki ju ni pričakoval, se je v radostnem presenečenju hotel dvigniti, pa je omahnil nazaj in od bolečine spačil obraz.
»O, saj ne bo hudega, mislim,« se je branil in zahvaljeval za ljubezen in za skrb; »le ohromotilo me je za kak čas!«