»O,, zdaj šele vem, zakaj so ti ljudje tako mehki in voljni!« je razumeval zemljo, ki po nedoumni modrosti plodi rod, da priča zanjo in da ji je vreden izraz in pravi obraz ... », ‒ Slovenska krajina res ni pušča!« se je tiho spovedoval in kesal, da je in prav gledal že ob prvem zbližanju. Tako sta prišla na Svibno: v skrbeh in strahu, pater veder in vesel.