Pater je vse to gledal, gledal z začudenimi očmi, a bolj ko je gledal, bolj mu je bilo všeč. Da, zemlja se mu je zdela kakor pesem, ki poje sama vase. »O,, zdaj šele vem, zakaj so ti ljudje tako mehki in voljni!« je razumeval zemljo, ki po nedoumni modrosti plodi rod, da priča zanjo in da ji je vreden izraz in pravi obraz ... », ‒