Pater se je že z višin nad Metnajem čudil mehki lepoti širokega obzorja čez kupčkasto hribje in gričevje, ki je valovilo v vse štiri vetrove. Prisojne rebri so bile že tačas vse obrasle s trsjem, položne ravnice in ozke dolinice so se razodevale v udelano polje, a po višinah in izsekanih dobravah in odročnih tokavah so se skrivale tihe vasice in plaha naselja z majhnimi lesenimi cerkvami ali kapelami. Pater je vse to gledal, gledal z začudenimi očmi, a bolj ko je gledal, bolj mu je bilo všeč.