»Sóblazen me vzela, kako je vendar to?« je strmel v umnega samostanca. »Grajski, čeprav so zemlji mogočni gospodarji, jo marajo le, kolikor jim vrže tlačanskih davščin; šentvidski župnik je tudi gosposka in bolj ljubi hosto in se po njej drvajsa za zverjadjo ‒ zdajci pa pridejo tile menihi, možje, učeni za ta in za oni svet, ki so takisto mogočna gosposka, pa ti vendar bolj ko jaz sam poznajo mojo, našo zemljo, jo ljubijo in ji strežejo, kakor nihče med nami ne ... ! In niti ni njih rodna, domača zemlja ...