Tovorniki so se spogledovali in smehljali, napol so mu verjeli, napol so dvomili; ugovarjali mu niso več, pretrudni so bili, drug za drugim so podremali. sam se je zamaknil v Krko, ki se je lesketala v polnem soncu; po reki so plavale domotožne misli, z njimi je šlo in šlo srce; oči, strmeče v leno vodó, so gle dale za njim in koprneče migljale s podobo, ljubljeno, ljubljeno ... », ti ljuba moja ... « jo je srce iskalo in milovalo.