Vzdihovaje si je z glave snela modro tenčico in jo po šegi tedanjega časa pomolila Majnhalmu. »Ná,« mu je rekla, »prejmi to iz rok neveste, ki bo ves čas molila, da bi se zdrav in kmalu vrnil s tem spominkom!«
Majnhalm se je globoko priklonil, ji poljubil roko in si še tenčico pritisnil na ustnice, da bi skril ginjenost. »O ‒!« je drhte dihnil in si spominek privezal za ročaj meča.