Oči, motne od bolečine, so božale grofično, in ušesa so le napol poslušala starega Ostrovrharja, ki je nadušljivo rentačil na svojo težko sapo, ki mu je odnesla meč iz rok.
»Moje vojskarje je včeraj pomašil v svojo četo brat s Sostrega, zdaj so že v Celju,« je hropeče pravil. »In kar inako se mi je storilo, ko so šli in sem ostal tu ... tako je, če je človek nadložen in že star ...