Zaljubljeni nekdanji pocestni samosilnik skoraj še govoriti ni mogel, tako ga je slovo bolelo. Oči, motne od bolečine, so božale grofično, in ušesa so le napol poslušala starega Ostrovrharja, ki je nadušljivo rentačil na svojo težko sapo, ki mu je odnesla meč iz rok.
»Moje vojskarje je včeraj pomašil v svojo četo brat s Sostrega, zdaj so že v Celju,« je hropeče pravil.