Ko sta se naposled vendarle začela poslavljati, je Ditrik šele sprevidel, kako mehak človek je prav za prav tale njegov brat. Zaljubljeni nekdanji pocestni samosilnik skoraj še govoriti ni mogel, tako ga je slovo bolelo. Oči, motne od bolečine, so božale grofično, in ušesa so le napol poslušala starega Ostrovrharja, ki je nadušljivo rentačil na svojo težko sapo, ki mu je odnesla meč iz rok.