! Ha, tako bi jo po srcu in smreki dobil tudi predrzni, jezični Hotimir ... !« Da, kar vesele volje je bil, ko se je navkreber zapodil po grajski poti. A čez dva dni se je pri na gradu zglasil svobodnjak z nad Stično, čokat, okrogloličen mož z živimi, veselimi očmi, in mu je brez ovinkov razpovedal vse, kaj je Hartvik počel v. » je bolan, leži, ne more sam do vas; tako vas po meni prosi, da bi vendar že v strah vzeli Hartvika.« ni kaj maral, vendar se je v mislih zagrozil premogočnemu oskrbniku, na videz pa je zamahnil z roko.