‒ Jaha, jaha, roka je popustila uzdo, glava se mu pobeša, težka je od misli. Tlačani ga neradi, vendar ponižno pozdravljajo z njiv, konj se z repom, gobcem in nogami otepa brencljev in spotika po kotanjah razvoženega pota, dan je lep, poln sonca, hudi mož z brezastimi očmi pa ne vidi nič, ne sliši nič.