V obupu in žalosti je nekdo zajavkal: Vse je zaman, samo nam bi mogel pomagati. Zadnje besede še ni dobro izgovoril, kar ti je izza debelega starega hrasta stopil sam in jim molče, samo z rokami velel, naj gredó domov. ‒ Možje so se ga ustrašili in kar urno odšli, da ga ne bi razdražili.«