»Rad, z vsem srcem te bom poslušal!« Sladkonja je precej spoznal, da je pevec res mojster in da mu ne bo enak ne v glasu ne v igri, nikar da bi ga presegel in premagal tudi pri gospodi; ali z vinom si je bil čvrsto že privezal dušo in ji navrgel še toliko, da se mu je srce ogrelo do pogumnosti in so se misli zdramile in ubrale. Skromno se je priklonil na vse strani in se mirno povedal: »Ne, nisem mojster pevec svobodnih nebesnih višav, o veleplemenita gospoda, ob tla sem privezan v knežji službi; nimam velikih besedi o slavnih junakih in ne znam sladko peti sladkih stvari o nežni ljubezni in nimam je pesmi na pergamentu častitem ‒ zapel pa jo bom, kakor se mi je po volji božji dala današnjo to uro!«