In ko so se podstavili z jedjo in si grlo poplaknili s tistim kislim, so ukazali: »No, za potrebo je bilo tako, tako ‒ prinesi zdaj še za kri in za srce!« »In ne delaj čudeža iz vodé, da se ti ne primeri kakor našemu v Ljubljani!« »Jehata, saj res!« je krčmar vedečno postal ob mizi, a se urno zbistril in brž postavil pred dedce. »Kaj je tisto res bilo?«