»In tisto ‚tako’ bo potlej močno dragó ‒ saj vemo!« se je suličar smejal. »Tako dobro in cenó nihče nikjer več nič ne dobó, zgolj pri meni zmerom, ponoči in podnevi, pozimi in poleti, po soncu in po senci!« Suličarji so brž oskrbeli konje in prekobalili klopi okoli mize pod lipo.