Krčmar je že stal na pragu, se klanjal do pasu in vabil: »Le noter, o vitezi, le noter, za mizo in ukazujte, o junaki, ‒ danes je pri meni pol za denar, pol pa kar tako!« »In tisto ‚tako’ bo potlej močno dragó ‒ saj vemo!« se je suličar smejal. »Tako dobro in cenó nihče nikjer več nič ne dobó, zgolj pri meni zmerom, ponoči in podnevi, pozimi in poleti, po soncu in po senci!«