»Bodi tako dober, bratec, pošlji koga dol, da Hotimir in za trenutek prideta hitro gor!« je Majnhalm resno naročil Ditriku, ki je le žarel od neskončne sreče in ki se ni vtikal v noben pogovor več, odkar je zvedel, da lahko snubi na Šumbregu. Zdaj je skočil ves vesel in urno poslal hlapca v vas, ker je slutil, da gre za srečo poštenega tlačana. Ker je še bila na gradu, nista strahóma pomišljala, marveč sta precej prišla.