»Najprej zunaj, zunaj ‒ kako bo potlej, še zvezdogled ni vedel!« Tekmovavci so posamič sedeli v malih čolnih, izdolbenih iz enega drevesnega debla, gledali po ljubljanskih zijalih in znanih obrazih na obrežju in po gospodi, ki je nerodno stopala v prostorne čolne in priskutno vreščala že ob najmanjšem gúganju.