Potlej je bil čisto potrt. Kakor da mu v ušesih še ni odzvenelo, kar je pred nekaj leti v Čedadu zagrmelo in mu vsa leta neprestano bobnelo v duši ... Oh, in tako se je veselil prav tegale dela! »Vidiš,« je opat dejal, »zlo dejanje preganja človeka, dokler se ga ne skesa in se ne spokori zanj!«