»Ko sta predlansko pomlad z možem šla v Savinjsko krajino na sovneški grad, sta se za kratka dva dni pomudila pri nas na Svibnem; potlej se res nisva več videli.« »Glej, to je moj brat Majnhalm, gospod Višenjski,« jo je seznanila z bratom, ki je ves rdeč in goreč strmolel v lepo gospodično. Bila je v beli obleki in res prikupna z vitko, vendar polno postavo, z rumenimi lasmi in rdečim obličjem, z modrimi očmi in močnimi obrvmi in z glasom, ki je zvenel kakor zvonček.