Njega je skrbelo, kako se bo izmotaval, ki ga bo bržkone trdo pestil; skladal je zagovor za zagovorom, vendar pravega, da bi rekel: tale pa bo! ni in ni mogel uganiti. »Nič se ne bom posebno otepal, še zareklo bi se mi kaj, da bi me sitnež ljubljanski potipal še za katero drugo žilo!« je naposled sklenil. »Saj je tu,« se je zanašal.