»Nikarte no!« je ušlo. »Še ponoviti bi se mu utegnilo.« Lice ji je rdelo, hitro je dihala, rada bi bila povedala neko veliko skrivnost, ki jo je sama poznala in ki je izreči ni znala; le oči, velike in plašne, so ji begale od matere do meniha in obstajale pri. Rodana je gostoma razkazovala maže in zeli, pa je malo proč zmamila in se ga je lotila: »Kaj si nas že sit, da tako junačiš z zdravjem?«