Vera v meniško pomoč se je pravkar podrla, upanja, ki mu ga je še včeraj budil Ditrik, ni več ‒ sam je s svojo ljubeznijo, ki mu jo skrunijo besede in namere malopridnih grajskih razuzdancev, sam je s svojim obupom, ne ne staršem najrajši še pravil ne bi, kaj je zvedel. Sêl je na grivo ob poti in se zagledal po dolini. Pa kakor listje najbolj gnoji drevesu, s katerega je sfrlelo, tako so se tudi nesrečnemu ženinu vse misli vračale tja, kjer so se mudile najrajši.