In davi je bila že prav rano na polju; nastregla si je ponočne s pšenice in si z njo omočila lice, da bi do leta osorej ostalo čisto, belo in brez peg. Z roso, ki si je je še posebej nastregla, je doma kravam in kozam orosila vime in sesce, da bi bile zdrave in močno molzne. Nič torej ni opustila, kar se o kresu storiti mora, in je trdno upala v bližnjo srečo, In ko je zdaj gledala menihe, se je kar nenadoma spomnila, da bi bilo vendarle posebno lepo, če bi jo beli menih s Hotimirom vklenil v obsanjani zakonski jarem, ne pa zagovedni župnik v Šentvidu, ki venomer vpije po trgu, če se ne mudi kje po podružnicah globoko doli ob ali ali če se ne drvajsa za divjačino, in ki še govoriti prav ne zna po naše.