Kjer se danes sonči prijazna vasica Mali, je bila tačas še tiha samija, le ponosni je živel tam in vladal širni svoji lastniji, ki je obsegala skoraj vse današnje malogabrovsko polje. Kakor majhna trdnjava utrjena Trlepovina je pogumno gledala tja dol ob Témenici in semkaj na Cesto in na Klanec, na dvoje ubogih naselij. »Očeta ni doma,« je Trlepova hči Ljuba povedala Hotimiru. »Počakaj, saj pridejo kmalu.«