Dete razvajeno!« je vpila Afrodita. Izvlekel sem si nož iz buče in se sesedel ob šank, kjer sem še malo prej ‒ ali pa mogoče tisto malo prej sploh ni obstajalo; mogoče sem tisto prej sanjal, v resnici pa sem se poročil z Afrodito in nisem Hud, tako kot sem ves čas verjel, ampak sem v resnici Zevs ... »Ma nehaj že, presneto!« mi je skočila v misli Afrodita. »Seveda se je tisto prej res zgodilo.