»Prvemu otroku bova dala ime, drugemu, za ostale bova pa še videla. Se strinjaš, moj dragi Zevsek?« je drdrala, medtem ko sem jaz še vedno gledal kot tele v nova vrata in si razbijal glavo z vprašanjem, kdaj se bodo te preklete sanje končale. »Niso sanje, dragi,« me je v krčevitem razmišljanju prekinila Afrodita.