In res so mu zamašili usta in ga odpeljali v Rožnati gaj, k doktorju Šoku in njegovi prikupni asistentki. Rogovila pa je sédel na škripajočo stopnico, začel odpirati nesrečni paket, zaradi katerega je moral ubesediti že toliko nedeljsko zaspanih misli, in razglabljati katerega Slovana vendar pozna, zakaj se ga je le-ta spomnil in čemu. Razprl je majhno kartonasto škatlo in v njej je našel še eno, manjšo. In na eni od njenih kartonastih stranic je z velikimi zlatimi črkami pisalo: Morda si res videc ali gledec v bodočnost ali kako že se je izrazil mladi poštar, ki si ga tako prijazno poslal na brezplačno zimovanje k prijaznemu zdravniku; morda si imel le srečo pri ugibanju.