Jaz pa naj ta čas zadiham na tvoji koščeni roki, kot nisem zadihala še nikoli poprej. Se dregnem ob tvoj nabrekli komolec in skrijem v pravkar zorano njivo, kot se nisem skrila še nikoli doslej. Niti pred pet tisoč leti v močvirju pri orjaški žabici Gabici ali nekaj trenutkov pozneje pri njeni teti, redkobesedni Resasti.