BOŽIČNA VEČERJA Štiriindvajsetega decembra, malo po tretji popoldne, je iz daljne Sevnice, v črnem fraku, z zlatim cilindrom okoli vratu in še krvavo med zobmi, pristopical v Ljubljano nihče drug kot sam. Zapodil se je v božično, ki je pred Prešernovim spomenikom sramežljivo čakala, da v spremstvu postavnega hrasta Boba Robide odide k polnočni maši in tam svojemu ljubemu dahne pod lubje svoj nežni da, jo podrl na mrzla, snežena tla, da je revica prestrašeno zaklicala »Uuuuh«, in zapihal: »Ljubljančani in Ljubljančanke, le dobro si me oglejte!