Nepremično je sedela na postelji in gledala Ronalda in on je nepremično ležal in gledal njo. Tako je minila noč in ko je vstalo sonce, je s tihim, komaj slišnim glasom dejal: »Luiza, se spomniš najinih juter v Piranu?« »Spomnim, Ronaldo,« je dejala Luiza.