Po nekaj napornih tednih se je z morja vrnil tudi nadodrednik Togota in se pridružil še vedno trajajočemu slavju ravno v trenutku, ko sem se iz omotice prebudil tudi sam. Shiran sem se zvlekel do najbližje gostilne; glavni natakar me je hipoma prepoznal in se mi v tekoči slovenščini prijazno zahvalil za premeteno pogajalsko zmago, a mi, žal, z večerjo ni mogel postreči, ker sem imel v denarnici premalo fičnikov. »Ne bi bilo v skladu s še veljavno zakonodajo,« mi je poučeno pojasnil, potem pa se posvetil premožnejšim gostom.