Le kakšnih trideset, štirideset let še, in biološke sile narave me bodo prisilile da, hočem-nočem, zapustim ljubljeni planet. V žepe sem zbasal nekaj še zelenih mandarin in stekel na cesto. Z izkušenim, pred televizijskim ekranom prekaljenim očesom, sem preletel temačno četrt, in v bližini mesarije opazil vohunskega zlikavca, ki mi je sledil v pravilni, z zakonom za vohune natančno predpisani razdalji.