Sedla je za mizo ‒ do zdaj sva namreč ves čas stala, ‒ tudi jaz sem sédel in jo opazoval, kako si je darilo najprej ogledovala z vseh koncev, potem pa ga poskušala odpreti. »Spet ena tvojih nuklearnih zaščit, a?« je nadaljevala v svojem značilnem tonu, ko je ugotovila, da so vsi deli, kjer je bilo treba papir zlepiti, skrbno prelepljeni z Cetisovim lepilnim. Za trenutek je postala, kot da pričakuje, da ji bo morda res kdo odgovoril, potem pa pomenljivo pokimala, češ ‒ sej sem vedla, ‒ in pristavila: »No, sej sem vedla, d spet nuben nima pojma.