Zavladala je tihota okrog hiše in kjer so ponoči razsajale strasti, tam je vladal sedaj mir. V izbi je spal kanonik, dekle pa je sedelo pri oknu in navdajala jo je zadovoljnost čiste vesti in posebno prijetna zavest, da je storila dobro in Bogú ljubo dejanje. Časih se je ozrla po bledem obrazu bolnega kanonika in iz nje očesa so zasijali žarki sramežljive prve ljubezni, ki je bila nad vse čista, ali vendar tako brezupna.