Brstje se ji odpira po bukovih šumah, tako da so vsako jutro nje vrhovi bolj in bolj zaviti v svetlo, prvo pomladno zelenje. In vsako jutro se prebudi v tem zelenju brezštevilna tolpa krilatih pevcev, ki so v trpeli lakoto in mraz v dolgi dolgi zimi, ali pa se ravnokar povrnili s toplim jugom v kraj, kjer so nekdaj spomladi nosili svoja gnezda. Izmed vseh prva se zbudi drobna taščica in kakor srebrn zvonček gostoli nje močna pesem visoko z vitke jelke v pozdrav mlademu jutru, ki že kaže zorni svoj obraz izza mračnega hribovja.